Moj program dela: za bolj demokratično in pregledno vodenje

Za bolj demokratično in pregledno vodenje

Izhodišče mojega programa je kriza, v katero je bila Univerza v Mariboru in tudi Filozofska fakulteta – delno tudi po svoji krivdi, delno pa zaradi okoliščin, na katere sama Univerza ni imela nikakršnega vpliva – potisnjena. Kaj lahko v tem položaju storimo? Najhujša se mi zdi kriza vodenja. Rabimo očiščenje in pomlajenje, pa vzemite to v metaforičnem ali dobesednem pomenu. Množino sem uporabil namerno, saj je dekan zgolj prvi med enakimi na fakulteti, četudi mora sam prevzeti nase vso odgovornost ob svoji odločitvah in odločitvah drugih fakultetnih organov. Vodenje in poslovanje fakultete, predvsem finančno, mora biti transparentno. To je nevralgična točka celotne zadeve – oblast zahteva občutek za samoomejevanje, čim večjo izključitev svojevoljnosti in posluh za večglasje, ki je na tako strokovno bogati in osebno raznoliki fakulteti nekaj samoumevnega in legitimnega. Fakulteta mora delovati polifono, dekan je tisti, ki to večglasnost uravnava in uglasi, tako da fakulteta deluje navzven z enotnim glasom.

Kako iz finančne zagate?
Trenutno družbeno in finančno stanje je v univerzitetni sferi zelo težko. Moj prvi cilj je, da plače zaposlenih v naslednjih letih ne bodo več realno nazadovale. Zato se bom, skupaj z vodstvom Univerze, trudil, da se poveča delež visokega šolstva v BDP in da se spremenijo delitvena razmerja znotraj Univerze, kar je močno povezano z dejanskim statusom humanistike in družboslovja na Univerzi v Mariboru. Spremeniti je treba vzdušje na Univerzi in v širšem okolju, v katerem se na družboslovje in humanistiko gleda bolj kot na nekaj nepotrebnega, kar zgolj troši skupna sredstva, ne pa kot na osnovo in tudi gonilo ekonomskega in družbenega razvoja. Treba je intenzivirati sodelovanje v okoljem, v katerem delujemo in na katerega ciljamo – s posameznimi občinami in prihodnjimi regijami oziroma pokrajinami – tako, da ugotovimo dejanske potrebe in interese le-teh v kontekstu humanističnih in družboslovnih raziskav, ki jih z našo bogato razvejano znanstveno, strokovno in pedagoško dejavnostjo lahko ponudimo. Pri tem sodelovanju ne smemo podleči brezobzirni »merkantilizaciji« univerzitetnega študija.

Drugi del finančnega problema je povezan z našo pedagoško dejavnostjo. Prizadeval si bom za razvijanje in nato za akreditacijo zanimivih novih nišnih študijskih programov ne le za regijo, v kateri smo, ampak za celotno državo in postopno za jugovzhodni Balkan in srednjeevropski prostor.

Pridobljena sredstva moramo uporabiti namensko – jasno mora biti, kaj dobimo po proračunskih in kaj po tržnih poteh. Univerza in fakulteta si morata prizadevati, da se finance za visoko šolstvo ne bi urejale z uredbami, ki so običajno sprejete prepozno, temveč z zakonom, kar bi zagotavljalo znane in predvsem stabilne okvire načrtovanja, četudi bi bili po našem mnenju prenizki.

Pri izboljševanju našega finančnega stanja ne smemo zanemariti finančnih virov, ki jih je mogoče pridobiti iz različnih projektov, programov in skladov EU. Zavedam se, da bo v prihodnje eno od osnovnih meril za financiranje tudi univerzitetna in fakultetna vpetost v mednarodno sodelovanje (skupni študijski in raziskovalni programi, dvostranske pogodbe, projekti itn.).

Razvoj fakultete
Čas je, da nekoliko postanemo in razmislimo, kje smo in kam hočemo priti. Po času (pre)ekstenzivnega širjenja prihaja čas streznitve in računov za zapitke. Nove zaposlitve bodo namenjene konsolidaciji nekaterih oddelkov in njihovi popolnitvi. Tu bo treba v dogovoru s prizadetimi oddelki priti do ustreznih prioritet in časovnice. Delo na nekaterih oddelkih je treba dokončati tako v kadrovskem kot v vsebinskem in strokovnem pogledu. Kar imamo, pač imamo.

Pri razmisleku o nadaljnjem razvoju, akreditaciji študijskih programov in odpiranju novih oddelkov se bomo morali držati nekaterih jasnih načel:
(a) študijski program oziroma oddelek je mogoče akreditirati in odpreti zgolj v primeru, če bo vsebinsko in kadrovsko zanimiv za širšo okolje. Nesmiselno je zgolj podvajati programe, ki se že izvajajo na sorodnih univerzah oziroma fakultetah po Sloveniji;
(b) prednost naj imajo programi oziroma oddelki z izraženo multidisciplinarno noto. Pri akreditaciji novih programov naj sodeluje več oddelkov oziroma fakultet, seveda ob prizadevanju, da je naša fakulteta nosilka tega multidisciplinarnega programa. Nikakor pa to ne izključuje tako imenovanih zanimivih »monokulturnih« programov, če ustrezajo načelu (a).

Zagovarjal bom vodenje aktivne zaposlovalne politike tako za pedagoške kot nepedagoške delavce. Kritično je treba ovrednotiti obstoječe stanje in iz tega izpeljati najbolj optimalni model (re)organizacije, kjer bodo zaposleni natanko vedeli, kaj so njihove naloge.  Zaposlene je nesmiselno obremenjevati z nepotrebnimi opravili, ki nimajo nobenega učinka na fakultetno delovanje. Moramo se izogniti birokratskemu načelu – ker smo te zaposlili, moraš nekaj pokazati in narediti, četudi je to popolnoma nepotrebno in nekoristno.

Glede zaposlovanja nepedagoških delavcev smo že dosegli in v nekaterih službah celo presegli maksimum. Boljši izkoristek bo potrebno doseči s prerazporeditvami. Moram poudariti, da me ne zanima nadzorovanje teh delavcev s preverjanjem prihodov in odhodov z dela – delo mora biti kvalitetno in uspešno opravljeno v določenem roku, vse ostalo je zadeva gibljivega delovnega časa oziroma posameznika – z izjemo časa, ko morajo biti zaposleni na delovnem mestu (na primer uradne ure).

Raziskovanje
Pri pridobivanju raziskovalnih sredstev smo – glede na potencial – prešibki. V naslednjem obdobju si mora vsak oddelek prizadevati, da pride do svoje programske skupine. V nekem smislu je sedanji položaj razumljiv, ker so v prejšnjih časih veljala drugačna merila za pridobivanje teh sredstev. Premalo je izkoriščen potencial mlajših in kvalitetnih kadrov, ki jih imamo na fakulteti.

Za nadaljnji razvoj je pomembno, da vsak visokošolski učitelj in sodelavec znova dobi sredstva za IRD, ki naj bi se uporabljala zgolj za aktivno udeležbo na mednarodnih konferencah in simpozijih, kjer se tkejo prve vezi z ljudmi, ki so lahko kasneje koristni pri pripravi mednarodnih projektov. Naloga odpiranja ustreznih poti pa ne leži zgolj na posameznikih. Prepričan sem, da morajo svoj del prispevati tudi služba za mednarodno sodelovanje na univerzi in fakulteti.

Mlade raziskovalce, ki so uspešno doktorirali, pa ne najdejo takojšne zaposlitve, je treba usmerjati na postdoktorske študije doma in v tujini.

Nekaj dodatnih finančnih virov za raziskovanje bi se dalo dobiti, kot sem omenil že prej, tudi iz lokalnih skupnosti in dvostranskih projektov. Naš prvi cilj pa je gotovo preboj v evropski raziskovalni prostor, ker nam bo to prinašalo denar – v ustreznem deležu – tudi pri proračunskih sredstvih. Tako bomo lažje prebrodili finančni manko pri bolonjskih programih.

Položaj visokošolskih učiteljev in sodelavcev
Naloga visokošolskega učitelja ali sodelavca ni izpolnjevanje raznih obrazcev (ki, na primer, predpisujejo, koliko cm od roba kuverte je treba napisati naslov in kaj mora stati v glavi dopisa in podobne neumnosti), temveč kvaliteten prenos znanja in osebnih vrlin na študirajoče. Nepotrebne podrobnosti so normirane do potankosti, pri tem pa smo izgubili izpred oči splošno sliko položaja visokošolskega učitelja, ki mu pozornost zaradi nenehnih birokratskih zahtev uhaja stran od njegove osnovne vokacije.

Ena izmed nalog dekana in vodstva fakultete je ustvarjanje in omogočanje ustreznih delovnih razmer in okoliščin – od računalniškega in informacijskega okolja do pravice, da se ljudi po nepotrebnem ne obremenjuje in nadleguje. Torej de-birokratizacija postopkov na univerzitetni in fakultetni ravni (ponazoritev tega je dejstvo, da moramo izpolniti posebno vlogo v vložišču, če hočemo dobiti kemični svinčnik!). Pri napredovanju in habilitaciji visokošolskih učiteljev in sodelavcev se je treba držati predpisanih meril. Prizadeval si bom, da bodo pri sprejemanju novih habilitacijskih meril bolj prišle do izraza posebnosti družboslovnih in humanističnih strok. Uvesti bo treba bolj načrtno spremljanje posameznikovih znanstvenih, pedagoških in strokovnih dosežkov in se pravočasno odzvati in jim pomagati, da ta merila dosežejo. Preprečiti je treba vsakršne osebne vplive in onemogočanja pri habilitacijskih postopkih. Dekan mora biti garant legalnosti, nikakor pa ne sme podleči svojim morebitnim osebnim predsodkom ali (ne)naklonjenosti. Morebitne sporne stvari je treba najprej urediti znotraj fakultete, ne pa jih prenašati na univerzitetno raven.

Mesto študirajočih
Univerza je, kot pove že sama beseda, vesoljstvo oziroma skupnost študirajočih in učiteljev. Zato mora biti odnos med študirajočimi in učitelji partnerski in na nek poseben način starševski, vendar nikakor ne pokroviteljski v slabem pomenu te besede. Moje prepričanje je, da so študirajoči in njihovi organi zmožni kritičnega in samostojnega razmisleka o zadevah, ki so bistvene za njihov študij, hkrati pa se tudi zavedam, da so bili v preteklosti podvrženi raznim pritiskom, daj-damu in instrumentalizaciji, ki so se je zavedali ali pa tudi ne. Temu »daj-damstvu« se je treba za vsako ceno izogniti na vseh ravneh družbe – kam nas je to pripeljalo, nazorno in čutimo vidimo v našem vsakdanu in tudi na kakšni drugi ravni. Študirajočim ponujam zdrav odnos, v katerem bo izključena vsakršna instrumentalizacija njihove vloge. Naj (so)odločajo in sodelujejo pri zadevah, ki so zanje pomembni – nič več in nič manj.

Sklep
Vsakdo si želi, da bi delal v instituciji, kjer bo poskrbljeno za normalne in korektne medosebne odnose, kamor bo prihajal – če že ne z nekim vzhičenim veseljem, pa vsaj ne z nelagodjem in strahom. Za ustvarjanje takega vzdušja in okolja pa ne bo poskrbel nihče drug, kot mi sami. Nobena sprememba ne pride od zunaj – četudi se včasih tako zdi, – temveč je gonilo vsakršne spremembe spreminjanje nas samih v smislu, da v skupnosti, kakršna je fakulteta, spodbujamo pri drugem njegove dobre stvari, in ne vztrajamo pri negativni usmerjenosti ali celo prisiljevanju na kazanje njegovih (naših) slabih strani. Zavedam se, da imamo ljudje obe plati, vendar je vredno spodbujati razvoj dobre.

Pri svojem dosedanjem delu na fakulteti in v univerzitetnih organih sem vselej branil posameznikovo osebno integriteto in dostojanstvo in izhajal iz načela, da mora moč argumenta imeti prednost pred argumentom moči. To bom še naprej počel tudi kot morebitni dekan. Prepričan sem, da je to solidna osnova za preseganje delitvenih in ločitvenih črt na fakulteti.

Kratek povzetek nalog in časovnica
Naloge, ki se jih je treba lotiti takoj
-analiza kadrovskih potreb oddelkov in uskladitev prioritet zaposlovanja (kadrovska popolnitev kadrovsko »podhranjenih« oddelkov)
-analiza delovanja nepedagoških služb in njihova reorganizacija
-ureditev finančnega poslovanja fakultete in ohranjanje realne vrednosti osebnih dohodkov
-ugotavljanje potreb po akreditaciji novih študijskih programov
-odprava birokratskih ovir
-priprava novih habilitacijskih meril, ki bodo upoštevale posebnosti humanističnih in družboslovnih ved
-predlogi za ustrezne spremembe univerzitetnih in fakultetnih aktov

Nekaj pomembnih trajnih nalog
-začetek priprave novih študijskih programov in vloge za akreditacijo teh programov
-pregled in popravek dodiplomskih bolonjskih programov
-izboljšanje finančnega položaja (finančne prerazdelitve znotraj Univerze, prizadevanje za večji delež za visoko šolstvo znotraj BDP)
-izvajanje kadrovanja po usklajenih prioritetah
-krepitev avtonomije visokošolskega učitelja
-de-birokratizacija
-kvalitetno izobraževanje in prizadevanje za skrajševanje povprečnega časa študija
-izgrajevanje in okrepitev sodelovanja s študentskimi organi na podlagi vzajemnega spoštovanja in upoštevanja njihovega glasu pri zadevah, ki so bistvene za študijski proces in njihovo življenje na fakulteti

Strokovne, vodstvene in znanstvene reference
Sem glavni in odgovorni urednik revije Anαliza (indeksirana v Philosophers' Index), član uredniškega odbora Acta analytica (indeksirana v A & HCI) in recenzent pri nekaterih tujih revijah. Vseskozi skrbim za razvoj in vzpostavitev slovenske filozofske terminologije s prevajanjem tako klasičnih kot sodobnih filozofskih del, še posebej – v zadnjem času – s področja moje ožje specialnosti, to je estetike in filozofije umetnosti. Napisal sem tudi več člankov in imel večjo število predavanj za popularizacijo filozofije. Sem tudi soavtor učbenika za filozofijo v gimnazijah.

Bil sem predstojnik Oddelka za filozofijo, pred tem pa tudi eden izmed ustanoviteljev in koordinator (vodja) OHK na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nekaj mandatnih obdobij sem bil tajnik Slovenskega filozofskega društva.

Doslej sem objavil tri monografije, 26 znanstvenih člankov in številne prispevke kot del monografij. Vodil sem dva raziskovalna projekta in predaval kot gostujoči profesor ali kot povabljen referent na številnih domačih in mednarodnih univerzah (Univerza v Gradcu, Univerza v Kingstonu v Kanadi, Univerza v Hongkongu itn.). Prispevki s konferenc, simpozijev in znanstvenih srečanj so bili objavljeni v številnih domačih in mednarodnih zbornikih. Sem tudi uredil (naredil izbor, prevedel in napisal spremno besedo) nekaj domačih zbornikov.


                                                                        red. prof. dr. Božidar Kante


  
                 

Življenjepis

Osebni podatki

Ime in priimek: Božidar Kante

Rojstni podatki: rodil sem se 19. 5. 1951 v Preserjih pri Komnu

Zakonsko stanje: poročen, brez otrok

Izobrazba

Srednja šola: Gimnazija v Novi Gorici, kjer sem maturiral leta 1970.

Dodiplomski študij: Leta 1970  sem se vpisal na Filozofsko fakul­teto ljubljanske univerze, kjer sem študiral kot A predmet filo­zofijo, kot B predmet pa primerjalno književnost in literarno teorijo. Diplomiral sem leta 1977.

Podiplomski študij: Leta 1994 sem prijavil doktorsko diser­tacijo z naslovom Metafora in kontekst v filozofiji jezika in duha na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za filozofijo. Ker nisem imel doseženega magistrskega naziva, sem leta 1994 uspešno opravil rigoroz, junija 1995 pa tudi uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo. Naslednje leto (1996) sem bil izvoljen za docenta za analitično filozofijo in filozofijo kognitivnih znanosti. Leta 2001 sem bil izvoljen za izr. prof. za analitično filozofijo in estetiko, leta 2006 pa za red. prof. za filozofijo.

Specializacije, strokovna izpopolnjevanja: Leta 1993 sem se v okviru TEMPUS programa Phenomenology and Cognitive Science 4 mesece (februar-maj) izpopolnjeval na Univerzi v Trstu. Julija 1994 sem opravil tritedensko specializacijo na Tehniški univerzi v Berlinu, Oddelek za filozofijo. Leta 1998 sem ravno tako v okviru TEMPUS programa opravil 14-dnevno specializacijo na CREI v Parizu.

Zaposlitve

V šol. letu 1975/76 sem honorarno poučeval filozofijo na Gimnazi­ji Bežigrad, v šol. letu 1976/77 pa na Gimnaziji v Novi Gorici. Po odsluženem vojaškem roku sem se maja 1979 zaposlil kot biblio­tekar — vodja knjižnice Oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1989 do leta 1994 sem vodil Osrednjo humanistično knjižnico v ustanavljanju na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1996 sem se zaposlil na Pedagoški fakulteti oziroma Filozofski fakulteti v Mariboru, najprej kot docent (1996-2001), potem pa od leta 2001 najprej kot izredni profesor, od leta 2006 pa kot red. prof.

Znanstvenoraziskovalna dejavnost

Pregled moje bibliografije, ki trenutno obsega 210 enot, kaže na dejstvo, da sem s svojim znanstvenoraziskovalnim delom obogatil zakladnico domačega filozofskega znanja in si utrl pot tudi na mednarodno filozofsko prizorišče. Objavljam v priznanih domačih in tujih revijah, zbornikih ter znanstvenih knjigah (Croatian Journal of Philosophy – Devitt on Empty Names, Acta Analytica — Is metaphor really a demonstrative?,1998, Filozofski vestnik — Descartes, introspekcija in zaznavanje, 1996, Analiza — Okus: na presečišču objektivnega in subjektivnega, 1999, Problemi — Dve interpretaciji Aristotelove Poetike, 1980, Anthropos — Dobesedni pomen, pogoji resnice in teorija ozadja, Filozofska istraživanja — Metodološki individualizam i povijest: ili u kakvom smislu imaju društvena djelovanja uzročnu snagu?, 1999, Časopis za kritiko znanosti — Toleranca in računalniška omrežja, 1994, Poligrafi — Predhodniki in nasledniki, 1999, Modellierung von Geschichte und Kultur — Collingwood’s philosophy of history and contemporary philosophies of mind (Husserl, Wittgenstein), 2000, Handbook: Philosophy & Cognitive Science — Sensory and categorial intuition in Husserl’s Logical Investigations, 1996, Čarnijev zbornik — Metodološki individualizem in zgodovina, 1998, Kamniški sociološki zbornik — Modeli razumevanja zgodovine - vnazajšnji ali vnaprejšnji retroaktivizem, 1999, Prispevki iz analitične filozofije — Metafora in spoznavanje, 1994, Zbornik predavanj/35. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture — Sodobna literarna veda in filozofija na Slovenskem.

Z referati sem sodeloval in bil vabljen na številne domače (Prvi in drugi slovenski filozofski kongres, Festival znanosti, Sociološka delavnica, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture) in tuje znanstvene simpozije (Avstrija — Dunaj, Celovec; Slovenija — Third European Congress of Analytical Philosophy v Mariboru, 14th International Congress of Aesthetics v Ljubljani, The phenomenological tradition in Slovenia, Austria and neighbourhood v Celju; Madžarska — Noszvaj, Budimpešta; ZDA — Boston; Nova Zelandija — Dunedin; Nemčija — Würzburg; Hrvaška — Reka, Japonska – 15th International Congress of Aesthetics v Tokiu, Brazilija – 16th International Congress of Aesthetics v Riu de Janeiru, Kitajska - 17th Internation Congress of Aesthetics v Beijingu ).

Sem avtor monografije Metafora in kontekst, ki je izšla leta 1996. Monografija velja za prvi celoviti prikaz te tematike v našem prostoru in je — med drugim — pomembna tudi zato, ker je na obravnavano področje uvedla strog analitični pristop. Ob izidu knjige je na Pedagoški fakulteti v Mariboru potekal dvodnevni simpozij.

Plod mojega znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega dela je monografija Kaj je metafora? (1998), ki sem jo uredil. Opravil sem izbor tekstov, jih prevedel in napisal tudi spremno besedo. Leta 2001 je izšel moj recenzirani univerzitetni učbenik z naslovom Filozofija umetnosti. Vsebina učbenika je bila predmet enodnevnega simpozija, ki je potekal leta 2003 na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Leta 2009 je izšla moja zadnja monografija Estetika narave.

V letih 1988-1992 sem kot raziskovalec sodeloval v raziskovalnem programu Filozo­fija v okviru Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer sem opravil raziskave v okviru svojega podprojekta z naslovom Teorije metafore v angloameriški filozo­fiji jezika. Od leta 1992 naprej sem bil  s svojo nalogo Vsebine zavesti: odnos med čutnim in katego­rialnim vključen v znanstvenoraziskovalni projekt Logika, metodologija in kognicija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1995 naprej pa tudi vključen v znanstvenoraziskovalni projekt Slovenska filozofska terminologija, filozofski leksikon, bibliografija in dokumetacija, ki je potekal v okviru Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Po prihodu na Pedagoško fakulteto v Maribor sem vodil znanstvenoraziskovalni projekt Filozofija in jezik (1998-2001), v letih 2001-2004 pa projekt Racionalizem kot usmeritev in racionalnost kot metoda, trenutno pa sem vključen v raziskovalno skupino na Oddelku za filozofijo.

Glavna področja mojega raziskovalnega dela so estetika, filozofija umetnosti, filozofija jezika in filozofija duha. Aprila 1994 sem za potrebe svojega raziskovalnega dela opravil nekaj raziskav v Husserlovem arhivu v Leuvenu (Belgija).

Strokovna dejavnost

S svojim delom in prizadevanji sem pustil vidne sledi na strokovnem področju filozofije. V letih 1980-1982 in 1988-1992 sem opravljal dolžnost tajnika Slovenskega filozofskega društva; kasneje sem bil član raznih organov tega društva. Sodeloval sem pri pripravi in izvedbi strokovnih predavanj v društvu ter organiziral prvi in drugi kongres slovenskih filozofov. Leta 1999 sem organiziral Third European Congress of Analytical Philosophy, kongres, na katerem je sodelovalo okrog 150 udeležencev z vseh kontinentov, razen Afrike. Kongres je pripomogel k uveljavitvi slovenske, še posebej pa mariborske analitične filozofije v širšem mednarodnem prostoru. Leta 2004 sem organiziral simpozij Art in context: Canadian perspectives and beyond.

Sem član Društva za analitično filozofijo in filozofijo znanosti (trenutno član izvršnega odbora); član Slovenskega društva za estetiko in član American Society of Aesthetics; član British Society for Aesthetics;  član Evropskega društva za analitično filozofijo (ESAP - Euro­pean Society of Analytical Philosophy). V slednjem sem bil v letih 1996-1999 dejaven kot tajnik.

Dejaven sem tudi na uredniškem področju: trenutno sem urednik domače revije Analiza in član uredništva mednarodne revije Acta Analytica. Sem tudi recenzent pri nekaterih tujih filozofskih revijah.

Opravljal sem tudi vlogo lokalnega koordinatorja CEEPUS programa št. BG-0104.

Pedagoška dejavnost

Še kot absolvent sem se zaposlil na Gimnaziji Bežigrad (1975/76), naslednje leto pa na Gimnaziji v Novi Gorici. Na obeh gimnazijah sem poučeval filozofijo. Po doktoratu so me leta 1996 izvolili za docenta za analitično filozofijo in filozofijo kognitivnih znanosti in sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani prevzel predavanja in seminarje iz Uvoda v filozofijo in Filozofije za nefilozofe (izbirni predmet na Filozofski fakulteti) in Klasifikacije na Oddelku za bibliotekarstvo, ravno tako na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ta predavanje in seminarje sem izvajal vse do leta 1997/98, torej tudi še po tem, ko sem se redno zaposlil na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Razen na Pedagoški fakulteti v Mariboru sem predaval še Filozofijo na AGRFT v Ljubljani. Trenutno predavam tudi predmet Pojmovna analiza na FHŠ v Kopru.

Na mariborski Filozofski fakulteti v Mariboru predavam estetiko in filozofijo umetnosti, na Pedagoški fakulteti pa sodelujem pri predmetu Forma in kontekst. Že nekaj let sodelujem tudi pri podiplomskem študiju filozofije na mariborski in ljubljanski univerzi.